Stoletja in tisočletja stare smeti danes polnijo muzeje in nam pričajo o civilizacijah, ki so jih ustvarile. Skrbno jih preučujemo kot besedilo, iz katerega razbiramo vrednote in protislovja preteklih družb. Z odvečnim svojega časa pa ravnamo drugače. Ne razstavljamo ga v vitrinah in ga ne vidimo kot dokument časa, temveč ga odstranjujemo iz vidnega polja.

Uprizoritev Ko bo tega enkrat konec izhaja iz vprašanja, kaj vse mora ostati skrito, da lahko tako imenovana »normalnost« sploh obstaja. Smeti so izhodišče za razmislek o odvečnem, o tem, kaj mora izginiti, da lahko stvari ostanejo takšne, kot so. Vprašanje, kaj je smet, ni nikoli samo vprašanje predmeta. Je tudi vprašanje o družbi, ki ga je prepoznala kot odvečnega. Kaj bi se zgodilo, če bi na odvečno svojega časa pogledale_i kot na arheološke najdbe? Če bi ga postavile_i v muzeje in ga brale_i kot tekst? Kaj bo naše odvečno govorilo iz vitrin, ko bo tega enkrat konec?