Tri zgodbe, včasih smešne, drugič žalostne, o odnosu med starši in njihovimi odraslimi otroki. Brat in sestra obiščeta očeta, ki živi odmaknjeno življenje na ameriškem podeželju; elegantna, nekoliko nedostopna mati se v Dublinu pripravlja na obisk svojih dveh hčera; dvojčka se po nenadni smrti staršev vrneta v prazno pariško stanovanje, kjer sta odraščala. Tri zgodbe, včasih smešne, drugič žalostne, o odnosu med starši in njihovimi odraslimi otroki. »Antiakcijski film« Jima Jarmuscha je prejel zlatega leva v Benetkah.

nagrade: Benetke (zlati lev)

iz prve roke

»Pri pisanju scenarijev vedno mislim na igralce, s katerimi bi rad sodeloval pri oblikovanju likov. In pomislil sem, da bi bilo kul narediti film, v katerem bi Tom Waits igral očeta Adama Driverja. Tako se je vse skupaj začelo. /…/ Oče mati sestra brat je nekakšen antiakcijski film; njegov zadržani in tihi slog je zasnovan tako, da omogoča kopičenje malih podrobnosti – skoraj kot cvetje, skrbno urejeno v tri elegantne aranžmaje. /…/ S filmom nisem skušal povedati nič posebnega – želel sem le brez obsojanja opazovati te nepopolne ljudi, ki so nam nekako pri srcu. Ko smo končali s snemanjem, sem veliko razmišljal o tem, kako starši zaradi različnih razlogov niso odkriti do svojih otrok. To se mi je zdelo zelo zanimivo. /…/ Jehnny Beth iz benda Savages /…/ je v nekem intervjuju rekla: ‘Umetnosti ni treba govoriti o politiki, da bi bila politična ali da bi spremenila svet. Umetniki so tu zato, da nas odprejo, nam pomagajo, da se počutimo bolj povezani z drugimi ljudmi, in da v nas prebudijo empatijo. To je naloga umetnosti.’ Pomislil sem: uau, škoda, da tega nisem rekel jaz. /…/ Če nekaj ne govori neposredno o politiki, to še ne pomeni, da ni politično. Zame je na primer politično, da braniš empatijo. Joeja Strummerja sem zadnjič videl približno pet tednov pred njegovo smrtjo. Bilo je v New Yorku. Imel sem gripo ali nekaj takega, zato me je iz restavracije pospremil domov. Pred mojimi vrati se je ustavil, me pogledal v oči in rekel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Rekel je: ‘Jim, naša naloga je, da branimo empatijo za vsako ceno in da živimo groovy življenje.’ Potem je odkorakal v dež in tisto poletje, pet tednov pozneje, umrl. Naslednjič sem ga videl na njegovem pogrebu v Londonu, v krsti. Trudim se živeti po tem načelu. Za vsako ceno braniti empatijo. In živeti groovy življenje. Delati skušam oboje. Uživati v čudnosti življenja, hkrati pa pri svojem delu braniti empatijo.« Jim Jarmusch