Kitajska, 2001–2023. Qiaoqiao potuje po vse bolj neprepoznavni državi, da bi našla svojega davno izgubljenega ljubimca Bina. Jia Zhangke, vodilni kronist sodobne Kitajske, se poda na kalejdoskopsko potovanje skozi čas in prostor, da bi iz gradiva, ki ga je snemal več kot dve desetletji, sestavil poetičen in globoko ganljiv portret spreminjajočega se sveta ter dveh ljudi, ujetih v njegove nepredvidljive tokove.

iz prve roke

»Od leta 2001 sem pogosto obiskoval Datong in ga snemal z različnimi kamerami. Datong je bil nekoč znan kot rudarsko mesto, a ko sem začel tam preživljati čas, so bili rudniki že precej izčrpani, cene premoga pa so padale. Toda kitajsko gospodarstvo se je hitro odpiralo in povsod, kamor sem pogledal, je bilo opaziti novo vitalnost. S kamero sem ujel pojoče množice. Vrtel sem se s plesalci. Mladim sem sledil na njihove priljubljene kraje. Kamera v moji roki je prekipevala od neznanih užitkov … V naslednjih dvajsetih letih sem nekatere izmed teh ljudi občasno spremljal. Sledil sem jim od Treh sotesk na reki Jangce do Zhuhaija na skrajnem jugu, od severovzhoda pa do jugozahoda Kitajske. Medtem ko so se starali, so se razvijale tudi kamere, ki sem jih uporabljal /…/. V svoji montažni sobi sem pogosto pregledoval gradivo, ki sem ga posnel skozi leta. Bolj ko sem čutil, da čas, ki ga beleži, izginja, bolj oddaljene so se zdele podobe. Lepi trenutki iz preteklosti so postajali skoraj podobni sanjam. Ves ta čas sem v gradivu iskal skrite povezave. Šele leta 2022, med lockdownom, sem začutil, da se zgodbe začenjajo sestavljati. Presenetilo me je, da posnetki niso razkrivali linearnega, vzročno-posledičnega vzorca. V resnici je šlo za bolj zapleteno razmerje, podobno tistemu iz kvantne fizike, kjer na potek življenja vplivajo spremenljivi dejavniki, ki jih je težko natančno določiti. Prikazani generaciji sem dal ime, ko sem izbral kitajski naslov filma. ‘Feng liu yi dai’ bi lahko prevedli kot ‘Tavajoča generacija’, vendar ima izraz Feng liu (dobesedno ‘Veter in valovi’) tudi močno romantično konotacijo. Kamera je ujela stvari, za katere smo mislili, da smo jih pozabili – a prav te stvari so iz nas naredile ljudi, kakršni smo danes . /…/ Film zajema precej dolgo časovno obdobje in lahko ga razumemo kot kroniko sodobne Kitajske. Šele ko se ozremo nazaj, spoznamo, koliko je bilo v zadnjih dvajsetih letih pozabljenega; toda najbolj so zbledeli zvoki. Če si želimo na primer predstavljati dinastijo Tang pred več kot tisoč leti, si lahko ogledamo ohranjene stavbe in slike, nespremenjene gore, reke, jezera in morja, ter si pred oči prikličemo takratno življenje. Težko pa si je zamisliti zvoke dinastije Tang – medtem ko danes lahko glasbo prenašamo v naslednje rodove. Pesmi iz različnih obdobij nas odpeljejo v svoj čas, kot nekakšna šifra ali ključ za odklepanje preteklosti.« Jia Zhangke