Ob vsakem obisku prinesem darilo.
“Za hišo”, kot običajno rečem, čeprav je zares za ljudi, ki živijo v tej hiši.
Dlje časa premišljujem, kaj je pravo darilo za ljudi,
ki jih nisem videla mnogo let ali pa celo sploh še nikoli srečala.
In to sem prinesla nocoj.
NEUokvirjen Čas: triptih zvoka, besed in plesa – prepletena tekstura.
Pristop in srečanje, dotik, predstavljen našemu novemu, plavajočemu svetu.

Ples in tekst: Julyen Hamilton in Andreja Rauch Podrzavnik
Glasba: Eduardo Raon
Lučno oblikovanje: Jaka Šimenc
Produkcija: Federacija
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in MOL
Foto: Nada Žgank


Izsek iz recenzije/zapisa Blaža Lukana, o predstavi NEUokvirjen čas:

0. prevajanje slik v abstrakcije, nemogoča naloga, vsaka slika je v zasnovi že/še abstrakcija, dotik s prostorom in vdih (inspiratio) trenutka ...

0. prevajanje teles v linije, v zračne črte, v zračno pisavo, ki se ne razblinja, temveč ostaja v mreži zaznav kot vtis, globinski vpis znamenja ali ločila, ki vzbuja natančno določeno občutje, kot struna (in želo), žica na harfi, ki vibrira sama vase, pravzaprav v izvajalčevo telo, vibrirajo njegovi prsti in električni lasje, nakazujoč poti, ki se cepijo, zvračajo, izginjajo skozi zaprta okna in vrata prostora ...

0. prevajanje prostora v čas, prestavljanje gradnikov vidnega v nevidno, v nesnovno, v tektoniko zračnih gmot, postavljanje ovir, ki postajajo orodja, ki postajajo igrače, ki postajajo nemirna telesa, ujeta v lastnem mirovanju, sestavljena v kompozicijo z ritmično podlago, a brez zaznavnega utripa ...

0. prevajanje masivnih raztezajev v miniaturne tresljaje, reda v nadred in nad njim še v neskončni red, z drugimi besedami, ne-red, ki je en sam in ga mojster koreoceremoniala natančno razporeja po prostoru in z njim naperja prisotna telesa, tako izvajalska kot gledalska ...