Čeprav je stanovanjska problematika tesno povezana s temeljno (ne)gotovostjo človekovega bivanja, njegovim vsakdanjim življenjem in torej tudi s pripadnostjo in vključenostjo v skupnost in širšo družbo, je v javnosti večkrat predstavljena zgolj kot statistično-podatkovna analiza. Avtorski projekt Kje mi živimo pa se jo je lotil kot večgeneracijskega problema. Resničnosti stanovanjskega trga ne skuša prikazati samo s statističnega, analitičnega vidika, ampak tudi z osebnega. Osredotoča se na zgodbe in izkušnje posameznic_kov in skuša prek njih razkriti mehanizem prostega trga, na katerem stanovanje ni več dom, ampak sredstvo za pridobivanje in kopičenje premoženja. 

Ustvarjalke_ci se iskanja primernega stanovanja lotevajo s pomočjo različnih uprizoritvenih postopkov, predvsem site-specifica, žanrske raznolikosti prizorov in postajnega (prostorskega) poteka uprizoritve. Pri tem pa jim ne gre le za uvid v dejansko stanje na prostem trgu ter državne in občinske razpise za neprofitna ali namenska stanovanja, ampak z raziskavo poskušajo odpreti prostor za dialog, premislek o reševanju vsesplošne stanovanjske krize.