Literarno-glasbeni večer - Četrtek 30.1. ob 19.00

KGB, Vojašniški trg 5, Maribor

 
Vabljeni na zanimiv večer, druženje ter pogovor o romanu Okupatorjeva hči z novinarko in pisateljico Katarino Keček ter igralko in tv voditeljico Zvezdano Mlakar.

Glasbeni utrip večera bosta prispevala vrhunska glasbenika:

Matjaž Balažič na harmoniki in Matjaž Antončič z vokalom in violino.


Katarina Keček je novinarka, publicistka, TV voditeljica in uspešna pisateljica. Po več kot 30-ih letih nabiranja izkušenj v slovenskem medijskem prostoru, kjer je delala v večini medijev, začenši od radija, televizije pa vse do tiskovin, se je Katarina zdaj podala tudi na pisateljsko pot. Njen prvenec, zabaven in seksi roman Umetnost zavijanja z očmi je bil razglašen za najboljši samozaložniški roman leta.

»Vedno sem hotela biti pisateljica,« pravi avtorica knjige: «Novinarstvo je bila samo ena dolga vmesna postaja. V meni so se vsa ta leta
nabirale različne zgodbe ljudi, ki zdaj želijo biti zapisane, povedane…Temu se ne morem upreti.«

Njen drugi roman Okupatorjeva hči opisuje njeno trnovo pot od brezdomke pa do tv voditeljice, ki jo je morala preživeti zahvaljujoč
(neustavni) odločitvi slovenske politične oblasti, ki je leta 1991 iz registra slovenskih državljanov izbrisala 25 671 takratnih prebivalcev Slovenije.
Med njimi tudi avtorico knjige. Večina slovenskih politikov, ki so odgovorni za največjo kršitev človekovih pravic v moderni Sloveniji še
vedno sedi v parlamentu. Za ta zločin do današnjega dneva ni nihče odgovarjal.

Katarina živi v Ljubljani, preživela je dva raka, ustvarja in piše za različne slovenske medije.
Včasih se pogovarja z živalmi, ima svoj ptičji orkester in najbolj uživa, če sedi na pločniku s kavo v roki ter
nemo opazuje ljudi in življenje, ki polzi mimo nje.

 ***
Odlomek iz romana Okupatorjeva hči:

Ko se vrne, reče: “V računalniku ni nobene Katarine Stojanović.” “Kako ni?” rečem prestrašeno, “seveda je, če sem pa tukaj.”

“Ne, v Republiki Sloveniji ni nikogar s takim imenom. Preveril sem.” “Lejte, tovariš policist,” ihte razlagam, “moji starši so v Srbiji,

ne morem jih dobiti. Domov, v Maribor, ne morem poklicati, nikogar ni v stanovanju.” Govorim in razlagam, a hkrati vse bolj zapletam zgodbo.

Policist zazeha in zamahne z roko: “Vseeno mi je. Nobenih dokumentov nimate in nikogar nimate v Sloveniji, ki bi ga poklicali. Če ste iz Srbije,

potem vas bomo deportirali nazaj v vašo državo.” Kakšno vašo državo??!

Čez dvajset minut sedim v marici. Stiskam se med starejšim parom na eni strani, na drugi strani sedi temnopolt fant s kapuco na glavi.

Vsi smo tiho. Zebe me, prstov na rokah skorajda ne čutim. Ne vem, kam me peljejo. S sabo imam samo dvajset mark in to, kar imam na sebi.

Za mano je neprespana noč, lačna sem in žejna. Zebe me. Zvijem se vase, poskušam zaspati vsaj za nekaj minut, a kombi tako močno poskakuje

po cesti, da se ves čas zaletavam v sopotnike. Dvakrat se ustavimo, v kombi prvič vstopita dva mlajša fanta, drugič mlada ženska z dojenčkom in

starejši moški z večjim kovčkom v rokah, ki ga zrine med naše noge. Stiskamo se drug ob drugem, z ramo ob rami, ženska potihoma ihti.”



***