Kaj je čakalnica upravne enote, če ne prostor vmesnosti, prostor seganja po tem in onem, prostor, v katerem se bohoti želja? In kaj dobiš, če tja postaviš nedavno poročeno in prav tako nedavno ločeno pisateljico, izmojstreno v neizpolnjenem?

Gledališki esej Pie Prezelj, ki se razmahne v družbi esejistke Anne Carson, pesnice Sapfo, pesnice in pisateljice Svetlane Makarovič ter soigralke Katarine Stegnar, ni žalostinka prezgodaj zagrenjene ločenke, temveč odkritosrčen, večplasten, s harmoniko podmazan premislek o domu, zakonu, družini in pripadnosti. Pa tudi o tem, kako hitro in kako zlahka želja po pripadnosti postane orodje v rokah tistih, ki posedujejo vse od resnice do odrešitve. No, naše resnice, naše odrešitve. Kajti obstaja tudi njihova.