Včasih se zgodi, da nekoga srečamo v najbolj neverjetnih okoliščinah in prav ta oseba v nas nekaj spremeni, zaključi določeno življenjsko obdobje, zapolni praznino ali pa celo prepreči samomor. Zgodbo o takem srečanju pripoveduje tudi dramsko besedilo Jake Smerkolja Simonetija Pesem ptic v drevesnih krošnjah, v katerem se Miki in Natalija po naključju prvič srečata na strehi stolpnice, v kateri živita. Miki želi svoje življenje končati zaradi nesrečne ljubezni, Natalija pa se po desetih dneh žalovanja za pokojnim možem odloči, da bo istega večera obesila perilo in se nadihala svežega zraka. 

Žalost in občutek osamljenosti, ki ju preplavljata ta večer, zapolni lepota topline … lepota topline poletnega sončnega zahoda, za nekatere najlepšega trenutka v dnevu, hkrati pa toplina prijaznosti in pozornosti druge, neznane osebe. Zdi se, kot da s svojim pogovorom in postopnim bližanjem kradeta toploto neba, si jo prisvajata, da ju pogreje in sončni zahod spreminjata v temo. 

Naključno srečanje med Mikijem in Natalijo je medgeneracijski dialog o ljubezni, o osamljenosti, žalosti in (kaotičnem) svetu, v katerem živita. Tako kot njima, se lahko vsakemu zgodi, da v življenju ostane sam, da se počuti neizmerno osamljenega, odtujenega, zavrženega. Predstava išče lepoto, ki se širi v takih stanjih, lepoto v žalosti in samoti ter lepoto v naključnih srečanjih, ki rešujejo življenja, kar ob koncu večera pravi tudi Natalija: »Srečanj ne moreš nikoli načrtovati in izkaže se, da tista v nesreči največ štejejo.«