Sonce, pesek, toplota, rahel 

vetrič, zvoki morja, valov, ki butajo ob obalo, galebi … skratka: 

idila. Tako prijetno in varno sem se počutil, da me je hitro 

zmanjkalo. Ne vem, koliko časa sem že spal, ampak prebudil me je 

deček …

»Prosim, povej mojo zgodbo.«

-Kakšnozgodbo? Zakaj želiš, da povem tvojo zgodbo?

»Ker se bojim.«

-Česa se bojiš?

»Da bi pozabil.«

-Pozabil na kaj?

»Na svoj zaklad.«

Ker nisem želel, da bi deček pozabil na svoj zaklad, je nastala zvočno-vizualna instalacija Ostanejo samo občutki, kjer potujemo med postajami (utrinki) dečkovega življenja, zaznamovanega z izgubo. Potujemo po njegovih spominih in občutjih, potujemo med vonjavami in slikami, ki še vedno bivajo v njegovih mislih, ter po utrinkih, ujetih na fotografijah. Potujemo po poti bolečine, preizpraševanj, dvomov in vprašanj, po poti sprejemanja, soočenja s sabo in svetom ter po poti iskanja … zaključka?

in ne ne pozabim na vaju samo toliko novih izkušenj in dogodkov se zgodi da to bolečino zavijejo in se skrije nekam globoko in si kdaj
mislim da je ni več pa ni res vedno je in vedno bo tam enako velika samo obkrožena in oplemenitena z mano z mojim življenjem

Vse, kar ostaja, so občutki.

Ostanejo samo občutki.

Samo občutki.

(Moj
zaklad.)

KOLOFON:
Igra

Jan Slapar

Dramaturgija

Helena Šukljan

Glasba

Žiga Čopi

Scenografija

Lucija Zucchiati

Oblikovanje svetlobe

Domen Lušin

Montaža videa

Žiga Planinšek

Tonski mojster

Urban Gruden

Producentka

doc. Mija Špiler

Mentor in mentorici

za dramsko igro

prof. Aleš Valič

za dramaturgijo in scenske umetnosti

prof. mag. Žanina Mirčevska

za jezik in govor

doc. dr. Nina Žavbi

Produkcija

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo UL

Gledališče Glej