Karel Žlábek je v prejšnjem stoletju izrisal načrt za gradnjo tunela od Čeških Budejovic do Kopra, s čimer bi Čehi dobili dostop do morja. Zgodba o Karlu Žlábku in njegovem edinstvenem, ambicioznem gradbenem projektu ponuja vzvod za misel o pogumu, ki ga danes zahteva svet od posameznika, ki si upa misliti boljšo prihodnost. Naslavlja nas z vprašanjem: kako sanjati v svetu, v katerem je nemogoče spati?

Predstava niza fragmente resničnih zgodb, ki jih na bolj ali manj neposreden način prenašajo predmeti. Objekti služijo kot vstopne točke v različne zgodbe, delujejo kot dokazi, zagovorniki zgodb, ki jim pripadajo. Zgodbe, ki jim služijo, v njih pokažejo latentno življenje, mestoma se to zgodi, ko delujejo kot izhodišče za glasbeno podlago. Nekatere pripovedi so podane kot ready-made, predstava pa skuša ustvariti kontekst, v katerem odlomek resničnosti zaživi drugače, onkraj resničnosti.

V zgodbi o neobstoječem tunelu ustvarjalci predstave najdemo dokaz, da si je nujno izboriti polje sanj. Pripoved opogumlja mišljenje idealov, poziva zahtevanje premikanja meja. Predstava z nizanjem resničnih zgodb raziskuje polje hrepenenja in neizpolnjenih želja. Spregovori o pogumu, ki ga potrebujemo, da premagamo strah pred tem, da bomo pozabljeni. Kaj si želimo pustiti za seboj? Kaj si upamo želeti? In kako dolga je pot do naših najglobljih sanj?

"410 kilometrov odlikuje ranljiva iskrenost, s katero predoči občinstvu pripovedi o svojem otroštvu, neuresničeni želji po medkoronskem obiskovanju partnerke čez mejo ter optimizmu, ki ga v vsem tem času ni nikoli zapustil." (Metod Zupan, Radio Študent, 9. decembra 2022)

Predstava traja 50 minut.