Zgodba mitske junakinje Medeje iz istoimenske Evripidove tragedije, nastale pred več kot 2500 leti, je doživela vrsto interpretacij. Medeja je zaradi krvavega umora otrok, iskanja resnice in brezpogojne ljubezni postala stigmatizirana, demonizirana slika ženske, ki se na čustveni, družbeno-politični, religiozni in mitski ravni poskuša osvoboditi družbenih norm. Analiza njenega značaja odpira širok spekter psihoanalitičnega gradiva in neskončno število vprašanj o osebnosti ženske, ki je imela nesluteno moč in si je drznila do konca slediti sami sebi. V razpokah in okruških besedila, tako v izvornem mitu kot v Evripidovi ali Senekovi interpretaciji ali v romaneskni preinterpretaciji Christe Wolf, lahko zaslutimo plasti, ki so nadživele čas in predstavljajo ontološki praspomin.

V svoji Medeji se Rachel Cusk odloči za drugačen konec. Besedilo, postavljeno v današnje okolje in napisano v sodobnem jeziku, v ospredje umešča dramo med zakoncema, dramo o ločitvi in toksičnosti družinskega okolja, v katerem lahko razbiramo družbeno patologijo današnjega časa. Medeja, stigmatizirana zaradi drugačnosti, se v še vedno patriarhalnem svetu bori zase in za ekonomsko neodvisnost, za svoje pravice, za svoj položaj v družbi. Gre za študijo kompleksnih odnosov, operacijo merjenja moči, slikanje bolečin in posledic razpada družinske celice.