Prva predstava iz nemškega cikla.

“Mostu med načelnostjo in praktičnostjo rečemo preživetje. Če v gledališču vedno uporabljamo zgodbe, da bi lahko govorili o svetu, igramo like, da bi lahko govorili o človeški naravi, in se delamo, da je miza miza, smo si želeli obratnega principa. Ker ne moremo z nikakršno gotovostjo in umetniško integriteto govoriti o ničemer drugem razen o sebi, o svoji poziciji, o svojih načelih in nenačelih; vse ostalo so moralistični diskurzi ali solzavo opravičevanje in pranje slabe vesti; lahko torej med praktičnostjo in načelnostjo vzniknejo prav tiste stvari, ki jih umetnik ne bi smel posedovati: zaprtost, fašizem, seksizem, narcisoidnost, mizantropija … Prav te male perverzije kažejo na to, da nismo izvzeti, čeprav se delamo, da smo. Na koncu si moramo priznati, da ne moremo drugače, da ne morem drugače. Ich kann nicht anders.

In ta dvojna pozicija je več kot perverzna.

“Moje življenje je odvratno, navdajam se z gnusom in vendar sem tako daleč od tega, da bi kaj spremenil. In čeprav me strašijo ti posvečeni prostori, takoj ko jih zapustim sem neodziven in trd. Na koncu nisem vreden ničesar.” Beton Ltd.